Hiška.

Hiške, ki jih v okolici Lokve in v Preložah imenujejo šiške, na območju od Kozine proti Podgradu šišce, v Gornjih Ležečah jute, na Podgorskem krasu v okolici Slavnika kutje, ponekod na Tržaškem Krasu hišce pa tudi koče, v italijanščini pa zanje poznajo ime hiska oz. casita, so kamnita zatočišča, ki so jih gradili brez malte ali kateregakoli drugega veziva z zlaganjem okoliškega kamenja. Namenjene so bile predvsem pastirjem (zato jim danes pravimo pastirske hiške) pa tudi poljedeljcem in kamnosekom, da so jih med delom varovale pred vremenskimi vplivi, kot je močno deževje, burja, mraz in pripeka. Z gradnjo takšnih hišk pa niso dobili le zatočišča, temveč so okoliško zemljo očistili kamenja, ki bi sicer preprečevalo rast tako pašniške trave kot kultiviranih rastlin na njivah ter lomilo orodje med obdelovanjem.

Kako daleč v preteklost segajo začetki gradnje hišk, ni znano. Glede na ustne vire in nekatere vrezane letnice pa jih lahko umestimo vsaj v drugo polovico 19. in prvo polovico 20. stoletja. Podobne suhozidne strukture s t.i. nepravo kupolo, se v 18. in 19. stoletju pojavljajo tudi drugod po Evropi, kjer je bilo kamenja v izobilju in kjer je zaton fevdalizma povzročil razvoj in družbeno-gospodarske spremembe na podeželju. Podobna zatočišča, pa tudi shrambe in večje strukture, ki so bile namenjene sezonski poselitvi pastirjev (in za zaščito živali) iz tega časa tako poznamo tudi na Hrvaškem, v Italiji, Franciji, Španiji, na Potrugalskem, pa tudi v Nemčiji, Švici, Veliki Britaniji, Skandinaviji in na Irskem. Podobne strukture lahko zasledimo tudi v severni Afriki in Bližnjem Vzhodu.